Srednjeveška ureditev Case Veneziane je nastala po 13. oziroma 14. stoletju, torej v beneškem obdobju razširitve mesta po celotnem predelu otoka. Njeno ime sega v obdobje med leti 1920 in 1930, ko jo je vodja spomeniško varstvene službe v Trstu, Ferdinando Forlati v svojih skicah imenoval Casa Veneziana. Zahodna stran objekta ni spremenjena in nastanek zidov, gotskih oken ter stopnišča sega v začetek 14. stoletja. Kot taka predstavlja pomemben zgodovinski element v centru mesta in je v registru nepremične kuturne dediščine Republike Slovenije vpisana med arhitekturne in umetnostno-zgodovinske objekte stavbnega spomenika Koper pod EŠD: 243 ter v registrirano nepremično dediščino Koper -Arheološko najdišče Koper pod EšD: 236.

Gotska faza kaže na značilnosti in vpliv beneškega vzorca zasnove, gradnje in razvoja modela elementarnega domusa, ki se je razširjal po celotni fasadah Ribiškega trga. Objekt je predstavljal zadnjo stavbno gradnjo proti mestnemu obzidju, ki je potekalo ob obali. Dvoetažniobjekt, z vzdolžno stranico usmerjeno proti trgu pravokotno na obzidje, je imelo bogato oblikovano stavbno opremo proti mestnemu trgu. Najbolj značilno za gotsko arhitekturo je šilasti lok, ki ga najdemo povsod, pri obokih, oknih in vratih. Koper ima poleg Poreča največ ohranjenih gotskih hiš v Istri. Te niso tako bogate kot v Poreču, kažejo pa določene posebnosti, ki jih ne najdemo v nobenem drugem istrskem mestu.

Tloris objekta Casa Veneziana je bil ožji od sedanjega v smeri proti mestnemu obzidju, medtem ko se širina stavbe po rezultatih dosedanjih raziskav ujema s sedanjim kamnitim nosilnim zidom, ostankom starega obzidja pa pripada tudi notranja kamnita stena v smeri vzhod-zahod. Prvo nadstropje krasita dve bogato oblikovani bifori, pri čemer predstavlja leva bifora rekonstrukcijo iz začetka 20. stoletja (notranja betonska preklada). Desno, originalno biforo sestavlja zanimiva kompozicija pokončnih ert iz belega kamna ter zaključnih šilastih lokov, sestavljenih iz opeke. Lesena okenska preklada v notranjosti je originalna, z njeno dendrološko analizo je bilo možno ugotoviti starost preklade ter bolj natančo določiti čas nastanka stavbe. Višina prvega nadstropja je segala nad sedanjim stropom prvega nadstropja, kar je bilo ugotovljeno s pomočjo stenskih ometov v notranjosti, ki segajo v prostor stropne konstrukcije druge etaže.

Po tem lahko sodimo, da je objekt že pri nastanku bil krit z dvokapno streho podobnega naklona kot sedanja streha, oblikovanje originalnega venca pa je arheologom bilo neznano. Temeljita enotna prezentacija kamnite fasade po prvi svetovni vojni nam je zabrisala eventualne sledi njene prvotne obdelave. Glede na to, da se niso ohranili notranji zidovi, ki so v gotskem obdobju predstavljali zunanje fasade objekta, niti originalni strešni venec, je ugotavljanje prvotne podobe objekta skoraj nemogoča.

Sledi predelav v obdobju do baročne faze se žal niso ohranile. Možno je, da so objekt le vzdrževali v originalni oblikovni podobi ter ga dozidali okoli dvoriščnega predela. Finijev načrt iz leta 1619 kaže na kompaktno stavbno gmoto ob obzidju, drugih podatkov za kompleks stavb ni mogoce izluščiti.

Arhitekturne raziskave dokazujejo le razširitev objekta v času baroka ter njegovo osno ureditev. Ohranjene sledi opečnatih razbremenilnih lokov v zunanjščini pritličja in prvega nadstropja, berljive ohranjene okenske odprtine v pritličju (tipično sosledje treh lesenih preklad nad ravnimi odprtinami) in nadstropju (znižani loki odprtin na glavni vzhodni in stranski severni steni v nadstropju), centralni vhod ter stranske stavbne odprtine (na dozidanem delu in na mestu hipotetičnega gotskega vhoda) dokazujejo tipično centralizacijo baročne osi stavbe. Vratna odprtina se je nahajala na mestu sedanje, vendar je bila širših dimenzij oz. okrašena z drugimi ertami.

Osnovni tlorisni gabarit stavbe v poznobaročnem oz. zgodnjeklasicističnem obdobju se nam je ohranil na karti Kopra v franciscejskem katastru iz leta 1819. Objekt je bil v dvoriščnem delu močno dozidan vzporedno z linijo obale oz. morja, proti kateremu so se stavbe odpirale po porušitvi obzidja. V notranjosti so arhitekture raziskave odkrile kamnito okensko erto iz belega kamna, kar dokazuje, da je do takrat vzhodna stena predstavljala zaključek stavbe. Končna podoba anonimnega objekta iz klasicističnega obdobja se nam je ohranila na fotografijah, posnetih pred Forlatijevimi prezentacijskimi posegi po 1. svetovni vojni. Stavba je spremenila svojo podobo. Južni del so povišali za eno etažo, okna pa so dobila skromnejšo, pravokotno obliko. Če lahko predvidevamo, da je v prejšnjih zgodovinskih obdobjih objekt le nekako želel iz anonimnosti, se je v tem obdobju prilagodil socialnim in ekonomskim razmeram okolice.

Stavba ima sicer tudi družbeno vsebino, saj se je v njej leta 1880 rodil Nazario Sauro (Koper 1880 - Pulj 1916), znan kot iredentistični vojak med prvo svetovno vojno. Nazaria Saura so Italijani razglasili za državnega heroja. 21. aprila 1917 je bila v Rimu prva komemoracija »junaškega mučenika« na kateri je sodelovalo 10.000 ljudi, v sledečih letih pa so se po celi Italiji vrstile številne proslave, posvetila in spomeniki. Posledično je bila hiša na Ribiškem trgu leta 1938 namensko obnovljena, pri čemer so poskušali umetno stavbi dodati historičen oz. monumentalen izgled. Dela je vodil Ferdinando Forlati (leta 1926-1935 Soprintendente alle Opere di antichità e d'arte per il Friuli Venezia Giulia). Prva obnova Saurove rojstne hiše je leta 1935 odkrila tudi gotski bifori (dvojno obokano okno), katerega lahko vidimo še danes.

Zunanjščina stavbe je bila kasneje še enkrat temeljito obnovljena leta 1986 s sredstvi Občine Koper in Ministrstva za kulturo. Stavbo je leta 2001 zajel požar in skoraj v celoti uničil notranjščino objekta. Stavba je postala ruševina z ohranjeno prednjo, najkvalitetnejso gotsko fasado ter delno ohranjeno modernistično notranjščino v večinski lasti Mestne občine Koper ter dvema manjšinskima lastnikoma. Nihče ni izkazal interesa po obnovi objekta in nekaj let je hiša stala nedotaknjena.

Po letu 2000 je mlada koprska družina pričela z iskanjem svojega novega doma v centru Kopra. Leta 2005 je naletela na javni razpis občine Koper, ki je prodajala svoj del ruševine na naslovu Ribiški trg 9. Danes se zavedamo, da smo si takrat zadali izredno težko nalogo. Ne zavedajoč se vseh težav, ki jih prinaša obnova takega objekta, smo se odločili za nakup dela ruševine na dražbi. Potrebno je bilo pripraviti idejno zasnovo ob upoštevanju strogih kulturnovarstvenih zahtev, izdelati celotno gradbeno dokumentacijo, pridobiti vsa soglasja ter obnoviti staro ruševino ob krmarjenju med občino, solastnikom, izjemno zahtevnimi tehnološkimi posegi ter izkušenimi gradbinci. Po vseh zapletih smo komaj leta 2009 dobili pravnomočno gradbeno dovoljenje ter pričeli z obnovo. Leta 2011smo obnovili objekt v celoti, ga ponovno poimenovali “Casa Veneziana” ter mu dala nove vsebine.

S sanacijo in rekonstrukcijo objekta so prišli do izraza nekateri najpomembnejši primeri koprske srednjeveške arhitekture. V svoji lepoti združuje slogan manj je več, ker v intimnejši lokaciji je doživetje toliko bolj intenzivno in močnejše. Casa Veneziana je ponovno zaživela kot eden najlepše obnovljenih kulturnih spomenikov v slovenski Istri.

Na področju Ribiškega trga je potekala stara linija obzidja mesta Koper, ki je morala nastati pred predajo mesta Benetkam oz. pred njegovim uporom, ko so Benečani v celoti porušili mestno obzidje. Casa Veneziana predstavlja vzhodno stranico Ribiškega trga kot enega najpomembnejših koprskih obodnih trgov. Z arheološkimi raziskavami je bil odkrit ohranjen segment srednjeveškega obzidja kar je potrdilo takrat domnevno linijo starega obzidja. S sanacijo in rekonstrukcijo objekta so prišli do izraza nekateri najpomembnejši primeri koprske srednjeveške arhitekture. Linija starega obzidja je ponazorjena s kamnitim zidom v zahodnem delu atrija, v dvorani so odlično prezentirane kamnite srednjeveške stopnice postavljene na nove jeklene traverze, ohranjena so gotska okna ter ponazorjen omet iz različnih časovnih obdobij.

Ena zanimivejših najdb je vodnjak. Zgrajen je bil s kamnito oblogo in podom iz manjših plošč peščenjaka sestavljenih brez maltnega veziva. V zgornjem metru gradnje je bil zgrajen v okrogli obliki, v spodnjem, globljem delu pa je bil kvadratne oblike. Glede na lego v bližini morja in pomanjkanje vododporne obloge verjetno ni šlo za vodnjak za pitno vodo, ampak za cisterno za slano vodo, uporabljeno v okviru prostora aktivnosti v okolici mandrača.

Pri najdbah prevladuje sicer gradbeni material (opeka, korci); od izrazitejših najdb pa lončenina in steklo. Kovinske najdbe predstavljajo težko prepoznavni železni (žeblji, okovje) in posamezni bronasti predmeti. Pogosti so tudi živalski ostanki (kosti, zobje) deloma s sledovi obdelave.